Poznamo več vrst plinskih kotlov:

• nizkotemperaturni kotli z tlačnim plinskim gorilnikom (izkoristki 90-96%),
• kotli z atmosferskim gorilnikom (izkoristki do 92%),
• kotli na prisilni vlek (izkoristki do 92%),
• kotli na prisilni vlek z modulacijo ventilatorja (izkoristki 92%),
• kondenzacijski kotli z zunanjo kondenzacijo (izkoristki do 103%),
• kondenzacijski kotli z kondenzacijo z prirejenim kuriščem (izkoristki do 109%).

Kot vidimo dosegamo najboljše izkoristke pri kondenzacijskih plinskih kotlih katere si malo bolj podrobno oglejmo. Pri kondenzacijskih kotlih pridobimo z kondenzacijo del toplote, ki bi bi drugače neizkoriščena izgubila v dimnik. Pri tem pa moramo zagotoviti zadosten vlek ter ustrezno dimniško tuljavo. Zaradi tega imajo kondenzacijski kotli močnejše ventilatorje, dimnik pa mora biti izdelan iz ustreznega materiala, ki je odporen na kisline ter nepropusten (posebna plastika ali debelo-stenski aluminij). Ponavadi se ustrezno dimniško tuljavo preseka 80 mm spusti v obstoječi dimnik ali prezračevalni kanal. V kolikor pa gre za novogradnje pa se dimniški sistem izvede z dvojno (koaksialno) cevjo in ne potrebujemo dodatnega dimnika. Količina dodatno pridobljene toplote pa je odvisna od sestave kuriva ter temperaturnega režima ogrevalnega sistema.

V splošnem velja, da je najboljši energent za kondenzacijske plinske kotle zemeljski plin, temperatura v ogrevalnem sistemu pa naj bi bila čim nižja (talno, stensko ogrevanje). To ne pomeni, da kondenzacijski kotli niso primerni tudi za drugačne sisteme, saj kljub temu dosegajo veliko boljše izkoristke. Tako lahko z kondenzacijskimi kotli zmanjšamo porabo goriva do 15% v primerjavi z klasičnimi ter več kot 40% v primerjavi z starimi kotli.

Poznamo več vrst oljnih kotlov.

• Nizkotemperaturni kotli z tlačnim gorilnikom (izkoristki 90-96%)
• Klasični kotli (izkoristki do 92%)
• Kondenzacijski kotli (izkoristki do 105%)

Pri kotlih na olje je tehnologija izdelave kondenzacijskih kotlov bolj zahtevna kot pri plinskih kotlih in tako je tudi cena temu primerna. Vendar pa se z rastjo cen energetskih virov vedno bolj uveljavljajo. Še vedno pa prevladujejo klasični trovlečni kotli. Veliko se da pri teh kotlih prihraniti z regulacijo vendar pa mora biti kotel izdelan iz korozijsko odpornih materialov ali pa mora imeti posebno konstrukcijo katera preprečuje korozijo. Takim kotlom pa pravimo nizkotemperaturni kotli.

Les je nakopičena sončna energija in Slovenija sodi med evropske države z največjim deležem ozemlja, ki je poraščeno z gozdom. V Sloveniji je letni posek še vedno le okoli 40 % letnega prirastka, kar pomeni, da imamo zaenkrat lesa še več kot dovolj. V zadnjih letih so se kotli na lesno biomaso tako razvili, da jih je po funkcionalnosti moč primerjati s kotli na plin ali kotli na olje.

Prednosti lesne biomase

• udobje pri uporabi,
• obnovljiv in CO2 nevtralen energetski vir,
• kratke transportne poti,
• najmodernejše tehnologije izgorevanja, nizke emisije,
• neobčutljivost na krizne razmere,
• krepitev nacionalnega gospodarstva.

Vrste lesne biomase

Poznamo več vrst lesne biomase:

• Polena
• Peleti
• Lesni sekanci

Polena so najbolj razširjen ter najbolj poznan energent vendar pa je za kurjenje z poleni potrebno nekoliko več opravil in ga zato ne moremo šteti med najbolj funkcionalni vir.

V zadnjem času so se kot energent močno razširili peleti. Njihovo kurjenje je popolnoma avtomatizirano, tako da ga lahko po funkcionalnosti primerjamo z oljem. Njegova prednost pa je predvsem v ceni, saj je nekje za polovico cenejši od olja.
Sekanci pa so se razširili predvsem za obratovanje v večjih kuriščih, saj so kotli za kurjenje sekancev tehnološko veliko bolj zahtevni. Glavni problem biomase kot energenta za majhne kotle je v samem skladiščenju. Vsi lesni energenti potrebujejo za skladiščenje veliko več prostora kot olje ali plin, poleg tega pa imajo tudi druge zahteve, kot je npr. primerno nizka vlažnost.